Zadnji dogodek, ki se je zgodil v Ljubljani, ko so psi do smrti raztrgali svojega lastnika v ljudeh zopet sproži plaz različnih občutkov. Dogodki s psi se vedno znajdejo na prvih straneh časopisov ne glede na to, ali gre za ugriz človeka ali pokol živali. Iz takšnih in drugačnih zgodb lahko velikokrat razberemo malomarnost in človeško napako. Največkrat pa je krivec prav človek in ne pes. Na žalost nas kinologov taki dogodki potegnejo za seboj veliko škode. Skrbniki psov, ki imamo lepo vzgojene pse postanemo tarče očitkov na vsakem koraku. Starši postanejo še bolj zaščitniški do svojih otrok na sprehodu, ker mislijo, da bo vsak pes napadel njihovega otroka in še bi lahko naštevali. Kinologi ostro obsojamo vsakršne napade in se po svojih najboljših močeh v kinoloških sredinah trudimo, da bi kar najbolje osvestili naše tečajnike kako vzgajati svojega psa, da do takih stvari ne pride.

V našem klubu naprimer dobijo tečajniki že od začetka ogromno informacij kako prepoznati govorico telesa psa, kaj psi sporočajo in kako razmišljajo, kako ravnati s psom na sprehodu, kako ravnati v primeru napada psa itd. Vendar velika večina ljudi, ki si omisli psa ne prestopi praga kinološkega društva, kaj šele da bi razmišljali da imajo doma nekaj čemu ne bodo kos, dokler seveda ni prepozno. Čeprav na krut način pa vendar upamo, da bo zgodba o današnjih bullmastifih ali pa sosedovem mešančku, dovolj zgovorna, da vendarle dvakrat premislite preden si omislite psa. Če pa že razmišlate o nakupu, se prej posvetujte s strokovnjakom in čimprej obiščite pasjo šolo, da ne postanete žrtev svojega psa prav VI!

Tako smo za vas zbrali nekaj osnovnih nasvetov, ki bi jih moral poznati prav vsak

Ugriz psa

(Inštitut za varovanje zdravja Republike Slovenije):  

Pes je priljubljena hišna žival in imeti svojega živalskega prijatelja ugodno vpliva na razvoj otroka v družini. Na ta način se otrok tudi najhitreje nauči varnega igranja in ravnanja s psom ali drugimi živalmi, kar je ena izmed zaželenih sposobnosti otroka. Vendar je pri ravnanju s psom in drugimi živalmi potrebno biti vedno pazljiv.

Kdo je ogrožen?

V Sloveniji zaradi ugriza psa vsako leto išče zdravniško pomoč v ambulantah primarnega zdravstvenega varstva okrog 5.550 ljudi, 80 pa jih je sprejetih na zdravljenje v bolnišnico. Med najbolj ogroženimi skupinami prebivalstva so predšolski otroci in starejši ljudje. Otroci, ki jih ugrizne pes, najpogosteje utrpijo rane na obrazu, starejši ljudje pa rane na goleni ter zapestju in roki.
Otroke običajno ugrizne domač pes ali pes od prijateljev, do ugriza pa pride največkrat doma ali v okolici doma in v javnih parkih.
Ljubosumnost je poglavitni vzrok, da pes ugrizne dojenčka ali majhnega otroka. To se zgodi, če v družini s psom ravnajo kot s še enim družinskim članom, ko pa se rodi otrok, posvetijo dojenčku vso pozornost. Pes se počuti odrinjenega in postane agresiven.

Kaj lahko naredimo?

Pred nakupom družinskega psa se o izbiri pasme posvetujmo z veterinarjem. Psa socializirajmo in navadimo na družbo drugih ljudi, npr. prijateljev, sosedov in otrok. Naučimo ga ubogljivosti in pohlevnega vedenja, npr. da se uleže na hrbet in pokaže trebuh. V primeru vedenjskih težav poiščimo pomoč strokovnjaka.

Zavedajmo se, da lahko pes postane ljubosumen na novorojenega otroka, zato psu posvečajmo dovolj pozornosti in se do njega obnašajmo enako kot pred rojstvom otroka.

Poskrbimo, da bosta dojenček in pes ločena.

S psom se nikoli ne igrajmo nasilnih iger, kot sta »borba« ali »napad«, ker pes ne bo znal razlikovati med igro in resnično situacijo.
Otroka nikoli ne pustimo samega z družinskim psom, čeprav menimo, da je pes prijazen in nenevaren. Za napadalno vedenje domačega psa navadno krivijo otroke, vendar do ugrizov največkrat pride spontano v času različnih oblik igranja, ki so značilne za določeno starost otroka. Majhni otroci nimajo znanja in občutka, kako se je potrebno obnašati pri igri s psom.
Otroka čimprej naučimo, kako naj se varno igra in ravna z družinskim psom. Pogovorimo se z njim in mu razložimo, da:

1. Se lahko igra s psom le takrat, ko ju nadzoruje odrasla oseba.
2. Sme pobožati psa šele potem, ko ga je pes opazil in ovohal.
3. Ni dobro, da se z obrazom preveč približa psu, saj ga ta v igri lahko opraska s kremplji.
4. Ne sme motiti psa, kadar spi, se hrani ali skrbi za mladičke.
5. Naj bo prijazen do svojega psa in naj ga ne draži.
6. V primeru, da bi ga pes kljub vsemu ugriznil, naj takoj poišče pomoč odrasle osebe.

Poskrbimo, da bo pes redno cepljen in brez različnih zajedalcev.
Čeprav se otrok zna varno igrati z družinskim psom, pa posvetimo posebno pozornost učenju otroka, kako naj se obnaša do neznanega ali tujega psa, ki ga vidi na cesti ali v parku.

Pogovorimo se z otrokom in mu razložimo, da:

1. Ni varno, če se približa neznanemu psu ali psu, ki je brez gospodarja.
2. Ne sme izzivati psa s kričanjem, hitrimi gibi ali grožnjami, ker ga pes lahko napade.
3. Če se mu neznani pes približa, ne sme nikoli steči stran od psa in kričati. Namesto tega naj obstane nepremično kot drevo, z rokami ob telesu, dokler pes ne odide. S psom se ne sme pogovarjati ali mu gledati v oči. S pomočjo plišaste igrače z otrokom vadimo, kako naj stoji nepremično kot drevo, dokler pes ne odide.
4. V primeru, da bi ga pes podrl na tla, naj se zvije v klobčič, z rokami pokrije ušesa in obleži nepremično kot posekano drevo, dokler pes ne odide.

Če otroka pes kljub vsemu ugrizne, naj takoj poišče pomoč odrasle osebe, ki bo vedela, kako naj pravilno ravna.

Potrebno je:

1. Pomiriti otroka.
2. Zapisati podatke o psu in njegovem lastniku, če je to mogoče.
3. V prvi pomoči pustimo, da kri nekaj časa odteka iz ugrizne rane. Potem s sterilno gazo obrišemo slino iz okolice rane, v smeri iz rane navzven. Rano očistimo z mlačno tekočo vodo in milom ter prekrijemo s sterilno gazo.
4. Poiščemo pomoč pri zdravniku in s seboj vzamemo otrokovo izkaznico o cepljenju.

(Pripravila: Asist.mag. Mateja Rok-Simon, dr.med., spec. socialne medicine)

Drugod po svetu

Zaradi številnih napadov psov na ljudi je več držav že sprejelo posebne zakone, ki nadzorujejo lastništvo in vzrejo tako imenovanih nevarnih pasem.
Dangerous dog act (Zakon o nevarnih psih) so v Veliki Britaniji sprejeli že leta 1991. Zakon prepoveduje vzrejo, prodajo, uvoz in lastništvo določenih pasem. Na 'črnem seznamu' zakona so štiri pasme: pitbul terierji, argentinske doge, tose in brazilske file. Posamezniki lahko takšnega psa držijo le, če jim to sodišče dovoli. Psi s tega seznama morajo biti registrirani, v javnosti morajo nositi nagobčnik, biti morajo zavarovani in označeni s čipom.
Napadalne pse lahko policisti lastniku takoj odvzamejo, samce pa kastrirajo. Lastniku poleg tega grozi tudi denarna kazen v višini 160 funtov ali šest mesecev zapora. Če bi njegov pes koga poškodoval, pa lastnika čaka zapor do dveh let.Podobne zakone imajo med drugim tudi v Nemčiji, na Japonskem, na Nizozemskem in v ZDA. V Nemčiji so na seznamu nevarnih psov pitbul terierji, ameriški staffodshirski terier, bulterier in staffodshire-bulterier. Na Japonskem so prepovedane tose, šibe in akite. V ZDA pa so na seznamu nevarnih pasem rotvajlerji, pitbuli in nemški ovčarji

Vurs s seznamom nevarnih psov (2009)

Seznam nevarnih psov vodi veterinarska uprava, v njem pa je trenutno evidentiranih 274 psov, ki so napadali lani in letos.

Med napadalci največ mešancev

Med 274 psi na seznamu Veterinarske uprave RS (Vurs), ki so ugriznili človeka ali žival v letu 2008 in do 10. junija letos, je največ mešancev, in sicer 131. Sledi 50 nemških ovčarjev, po sedem rotweilerjev in zlatih prinašalcev, po šest bernskih planšarskih psov, kraških ovčarjev in šarplanincev, po trije ameriški staffordshirski terierji, kokeršpanjeli in nemški lovski terierji, ostalo pa predstavljajo druge pasme.
Ali je prišlo do ugriza, ugotovi uradni veterinar v ugotovitvenem postopku in z odločbo podeli status nevarnega psa. Zoper lastnika pa sproži prekrškovni postopek, pri čemer je za ukrepanje v tovrstnih primerih pristojna tudi policija. Podrobnejša primerjava števila nevarnih psov in njihovega deleža z deležem zastopanosti pasme v pasji populaciji kaže, da določene pasme ne izstopajo po številu ugrizov. Tako je torej največ ugrizov tistih psov, ki so tudi najbolj pogosti, in sicer mešancev in nemških ovčarjev. Delež prvih na seznamu ugrizov je 47,7 odstotka, v celotni populaciji pa jih je 49,5 odstotkov. Delež ugrizov nemških ovčarjev pa je 18,2-odstoten, v populaciji pa jih je 13,3 odstotka.

Še več ugrizov ni v evidenci

Ob tem na Vursu opozarjajo, da je ugrizov psov še več, kot kaže evidenca, saj se velikokrat zgodi, da ni mogoče določiti identitete psa oz. njegovega lastnika, ker pes nima vstavljenega mikročipa ali je že pobegnil. Velikokrat pa so tudi prijave prepozne ali pa jih sploh ni.
Tako je bilo denimo v letu 2006, ko je sicer še veljal drugačen način poročanja o ugrizih, zabeleženih 906 ugrizov, navajajo na Vursu, kjer poudarjajo še, da nevarnih pasem ni, so pa nevarni lastniki, med katerimi so tudi neizkušeni, takšni, ki nimajo zadostnega znanja, pa tudi neodgovorni in brezbrižni.

ZAKON O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZAŠČITI ŽIVALI (ZZZiv-B):

Dolžnosti lastnikov psov in drugih živali so določene v zakonu o zaščiti živali. Zakon med drugim določa, da morajo skrbniki psov poskrbeti za fizično varstvo nevarnih živali, pri čemer nadzor nad upoštevanjem zakonskih določil poleg veterinarskih služb, kmetijskih zavodov, lovskih in ribiških organizacij ter inšpektorjev, pristojnih za ohranjanje narave, izvaja tudi policija.

Zakon na primer tudi definira  nevarnega tistega psa, ki je neizzvano enkrat ali večkrat ugriznil, napadel ali se napadalno vedel do človeka oziroma živali. Skrbniki psov, ki so označeni za nevarne, morajo zagotoviti fizično varstvo psov, in sicer s povodcem ali nagobčnikom, lahko jih zaprejo v pesjak ali v ograjen prostor z ograjo, visoko najmanj 1,8 m in obesijo svarilni znak.

Nevarni psi morajo obvezno skupaj z lastnikom opraviti šolanje, hkrati pa ti psi ne smejo biti zaupani v vodenje osebam, mlajšim od 16 let.

Veterinar lahko usmrti psa

Največ prahu je dvignil člen, ki pravi, da lahko veterinar usmrti psa, ki je povzročil človeku hude poškodbe. Te mora potrditi zdravnik.

Za vse kršitve so predvidene visoke kazni, tudi več tisoč evrov. Spreminjanje zakona so spodbudili napadi treh bulmastifov, ki so hudo ranili Tržičana.

Za nevarne pse ne štejejo službeni policijski ali vojaški psi, katerih ugriz ali napad je posledica izvajanja službene dolžnosti, in psi, ki so napadli človeka, ki je prišel k njim za označeno ograjo.

Sankcije:

Kot so pojasnili na Generalni policijski upravi, policija izvaja nadzor v primerih, ko je ogroženo varstvo ljudi in premoženja zaradi neustrezne vzreje, vzgoje, šolanja, fizičnega varstva in vodenja živali, ki so nevarne okolici, kakor tudi za prepovedana ravnanja z namenom mučenja živali.

Policija tovrstne kršitve obravnava v okviru svojega rednega dela in v času posameznih poostrenih nadzorov. Če pride do ugriza psa in je o tem obveščena, policija postopa skladno z zakonodajo in lahko kršitelju izreče predpisano globo.

Najvišja kazen: 2.400 eur

Najvišja kazen v primerih, če pravna oseba, samostojni podjetnik ali posameznik ne zagotovi fizičnega varstva nevarnih živali oz. če nevarni psi niso na povodcu, z nameščenim nagobčnikom oz. zaprti v pesjaku ali objektu oz. ograjenem prostoru, znaša 2400 evrov, lahko pa je tudi nižja. Kaznivo je med drugim tudi prepustiti vodenje nevarnih psov osebam, mlajšim od 16 let, od 200 do 800 evrov pa znaša kazen, če pes na javnem mestu ni na povodcu.

Policija je v skladu s svojimi pristojnostmi v letu 2006 obravnavala 1136 kršitev zakona o zaščiti živali, skoraj enako število v letu 2007 (1139 kršitev), lani pa nekoliko manj, in sicer 1045 kršitev. Največ kršitev so obravnavali na cestah in trgih, kar je tudi skladno s pričakovanji, saj med kršitvami prevladujejo tiste, ko skrbniki niso zagotovili fizičnega varstva nevarnih živali, v večini primerov psov. (STA/J.A.)

Zavarovanje

Denarna odškodnina pri ugrizu psa

Obligacijski zakonik določa, da je za škodo, ki jo povzroči domača žival, odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. Odgovornost temelji na nepredvidljivem ravnanju živali in s tem možnosti ogrožanja življenja in zdravja ljudi ter poškodovanja stvari. Zaradi tega mora lastnik, ki pozna obnašanje živali, ukreniti vse, da prepreči nastanek škode, sicer oškodovancu pripada denarna odškodnina.

Če ima lastnik psa ali druge nevarne živali sklenjeno stanovanjsko zavarovanje, ta oblika zavarovanja krije tudi odgovornost zavarovanca za škodo, ki jo povzročijo njegove domače živali. Oškodovancu se tako iz tega naslova izplača pravična odškodnina za vso nastalo škodo. V kolikor pa lastnik živali nima sklenjenega stanovanjskega zavarovanja, pa lahko oškodovanec zoper lastnika vloži odškodninsko tožb.

Vir:

 www.kronika.si

www.nesreca.si

www.ivz.si