Prvi zapisi o uporabi psov za iskanje pogrešanih oseb so iz leta 1707  so zapisani v dokumentih švicarskega samostana St. Bernard, kjer so menihi s svojimi psi »bernardinci« iskali in reševali obnemole potnike, ki so opešali na prelazu St. Bernard.

V zgodovino tega prelaza se je zapisal pes z imenom Barry (švicarsko-nemška različica "Bäri" i.e. Bear, ki je takrat označevala temno obarvane pse, kasneje so jo preimenovali v angleško različico Barry)

Barry je 12 let reševal izgubljene ljudi na tem prelazu in rešil 40 življenj, dokler ga ni eden izmed njih zamenjal za volka in ustrelil.V tistem času so bili bernardinci temnejše barve. Po tem dogodku so jih začeli križati z mastifi in od takrat naprej imajo več beline na sebi. Barryja so po njegovi smrti  nagačili in je sedaj v naravoslovnem muzeju v Bernu.

Načrtno šolanje sanitetnih psov, kot so jih takrat imenovali, se je začelo znotraj vojske, v sanitetnih enotah. Leta 1903 je v Švici izšla knjižica o dresuri in uporabi sanitetnega psa, avtorja majorja A. Berdeza. Sanitetne pse so uporabili že v rusko-japonski vojni, kjer so psi v strelskih jarkih, med bitko poiskali ranjence in jih z glasnim laježem nakazali. Takrat so največ uporabljali airdale terirerje.
Leta 1938 so švicarski gorski reševalci odkrili, da pes lahko da tudi v snežni plazovini odkrije ponesrečenca. Leta 1940 so začeli sistematično šolati, katerega pobudnik je bil kinolog F. Schmutz, ki je šolanje opisal tudi v knjigi (izšla je leta 1954).

V drugi svetovni vojni, ki je trajala od 1939 do 1945 leta so psi dokazali svoje sposobnosti, saj so na bojiščih v okolicu Stalingrada našli 200.000 ranjencev.

V Angliji so leta 1941 začeli uporabljati prešolane sanitetne pse, ki so že med bombandiranjem iskali ponesrečene. Na žalost je bilo število psov premajhno, da bi nudili pomoč tam , kjer je to bilo potrebno. Zelo znan tisti čas je bil James Baldwin, ki je vodil oddelke šolanih psov za iskanje. Po drugi svetovni vojni so številne države pričele z šolanjem psov za iskanje iz ruševin.Tako so Švicarji leta 1968 pričeli z šolanjem ruševincev v društvu z imenom (SVKAS) in leta 1972 izdali prva navodila za šolanje reševalnih psov.

REŠEVALNI PSI V SLOVENIJI

Prvi tečaj za šolanje reševalnih psov za iskanje v snežni plazovini je potekal leta 1952 v Tamarju. S šolanjem v ruševini pa so začeli v septembru leta 1977,kjer je  Komisija za reševalne pse pri Kinološki zvezi Slovenije (KZS) skupaj z Gorsko reševalno službo organizirala prvi dvodnevni tečaj na ruševinah hiš podrtih pri gradnji avtoceste Ljubljana / Vrhnika, kamor je povabila že preizkušene lavinske pse.Prvi tečaj za šolanje reševalnih psov za iskanjev snežni plazovini je bil leta 1952 v Tamarju.

Drugi tečaj je bil organiziran leta 1979 in 1980 v Podutiku v Ljubljani. Na tečaju so bili poleg tečajnikov še gorski reševalci in vodniki lavinskih psov. Leta 1981 in 1982 je komisija za reševalne pse na Igu pri Ljubljani organizirala seminarje za inštruktorje za šolanje reševalnih psov. Tako so istega leta imeli v KD Celje 7 tečajnikov, KD Krim 6 tečajnikov in KD Ljubljana 16 tečajnikov.

Leta 1983 je KRP skupaj s KD Ljubljana organizirala prvo uradno preizkušnjo reševalnih psov, ki se je je udeležilo 32 vodnikov iz 7 kinoloških društev. 17 vodnikov in psov je preizkušnjo uspešno opravilo in 12 najboljših je KRP uvrstil na posebno listo MERP (Mobilna enota reševalnih psov) za iskanje v ruševinah, ki jo je posredovala Republiškemu štabu Civilne zaščite Slovenije. V soboto 24 oktobra 1983 je v rudniku v Hrastniku blato zalilo rudarje v rovu na globini 450 metrov. V reševalni akciji je sodelovala Simona Volaj s svojo labradorko Ajdo in po napornem spustu in iskanju natančno nakazala truplo ponesrečenega rudarja.
Leta 1984 je izšla prva strokovna literatura v slovenskem jeziku ABC ... za vodnike reševalnih psov. Seminarsko gradivo je zbral, uredil in obdelal Vlado Gerbec.